Javljanje na poti iz Carigrada

Evo nas! V četrtek smo se najprej odpravili v Sultanahmet camii džamijo. Po ogledu smo se tri ure potepali po bazarju in barantali po naših najboljših močeh. V tem sta se dokazali kot profesionalki naši Sandra in Katarina, ki sta ceno znižali za več kot polovico. Potem so se nekateri odločili za ogled Hagie Sofie z bizantinskimi mozaiki iz 10. do 15. stoletja, drugi pa so počivali pred trgom Sultanahmeta. Imeli smo tako smolo, da smo naleteli na gnečo, kakršne v Istanbulu še nismo videli. Tako smo komaj uspeli povečerjati in že smo se odpravili na nastop v Kadikoy Ozgurluk Park amfiteater, kjer so se predstavili zbori s tekmovanja. Posebej nas je navdušil tenor romunskega moškega zbora, ki je zaradi čudne postavitve mikrofonov celoten nastop izvedel kot solist.

V petek smo si privoščili kopanje na zanimivem kopališču v Marmarskem morju. Voda je sprva imela zelo zanimiv vonj, vendar smo se ga kasneje privadili. In glej ga zlomka, pod ležalnikom smo kar naenkrat zagledali koncerte čevlje naše Jerneje, ki je namesto v japonkah na plažo prišla kar v balerinkah! Na žalost je bil naš Zap prehlajen in se nam ni pridružil, še dobro, saj bi si na vreli mivki opekel parklje. Po kosilu smo se odpravili na izlet z ladjo, na kateri so bili prisotni vsi pevci, ki so sodelovali na tekmovanju. Ogledali smo si Bosporsko ožino, uživali smo ob ritmih moderne in tradicionalne turške glasbe ter se nastavljali sončnim žarkom. Izlet je minil hitro, ob vrnitvi v sobe smo imeli preostanek večera prost.

Naslednji dan je bil odhod že ob 4h zjutraj. Večina APZjevcev se je tisto noč odpravila spat, ena soba pa je vztrajala pri igranju kart do odhoda in dočakala klic k molitvi ob 4.00. Med namestitvijo smo imeli priložnost šestkrat na dan slišati klice k molitvi z okoliških minaretov. Do turško-bolgarske meje smo večinoma spali. Na carini so nas zadrževali kar 3 ure in smo se tako čakanja že pošteno naveličali. Končno smo prispeli v Sofio, kjer nas je čakal še zaključek projekta Pravoslavna zapuščina primorskih skladateljev ter naše turneje. Na srečo smo prispeli 2 uri pred koncertom in smo imeli priložnost si ogledati center mesta z našo prikupno gostiteljico Rossi, ki nam je bila zelo všeč, saj nam je v kratkem času razkazala vse glavne znamenitosti prestolnice Bolgarije. Nastopili smo v cerkvi Sv. Sofie in navdušili zbrano občinstvo, naši Suzy pa na oči privabili solze sreče in purjo kolt. :) Zrak v cerkvi je bil tako slab, da sta dve APZjevki morali iti na svež zrak. Takoj po koncertu smo skočili na rumeni Rant in se odpravili proti Nišu. Med vožnjo smo gledali slike s turneje, risanko Bacek Jon in pisali to besedilo za blog. En lep avtobusni pozdrav vam želijo Jerry, Karyn, Barby in Šišy!

Pozdravite vse v Sloveniji... od A do Ž

Že ob začetkih skupine Lisjaki, ko smo bili še krožek v osnovni šoli v Hrpeljah, nam je naš mentor Sebastijan Mavrič rekel: "Najbolj navdušeno publiko boste srečali v domovih starejših občanov ali na gostovanjih v tujini." Starejšim smo igrali že v Sežani in Postojni. Že dolgo pa je bila prisotna tudi želja po igranju v tujini. Poleti, ko smo na Pregarju igrali v 'prvega', je k nam pristopila Marija Penko, pregarka, ki živi v Parizu in nas prosila za našo vizitko. Povedala nam je, da je članica Društva Slovencev v Parizu, katero vsako leto organizira martinovanje z živo glasbo in njena želja je bila, da bi 16.11. na tem dogodku igrali mi. To ponudbo smo vzeli malo z rezervo, že naslednji teden pa nas je Marija presenetila na Mašunu, ko je bila tam lovska maša. Z njo je prišla tudi predsednica društva Ana Vičič in dogovorili smo se, da dobimo informacije iz Pariza konec septembra, ko bodo z društvom imeli sestanek.

Prišel je email: 'Pozdravljeni, sporočamo vam, da vas bomo z veseljem sprejeli v Parizu.' Sledilo je še nekaj klicev glede organizacije, prevoza in ozvočenja. Kar naenkrat je bil že četrtek 14.11., ko je bil čas za pakiranje. Opoldne je bil kombi že naložen, zvečer pa smo se dobili v Ritomečah, da dorečemo še zadnje svari. Dogovorjeni smo bili za start ob 4 zjutraj. V zadnjem trenutku smo se odločili, da gremo na pot raje ob polnoči in pol. Naspali se ne bi v nobenem primeru, smo si pa želeli čim prej priti na cilj. 

Prvi je za volan sedel Niko, ki nas je po poti postopoma pobral, v Gradišču se nam je pridružila še Adrijana Zadnik, njej gre veliko zaslug, da smo v Pariz sploh šli, saj nas je ona predstavila Mariji, z nami pa je na martinovanju odigrala tudi kratko igro, za katero je scenarij napisala Jadranka Boštjančič.

Eden od dveh garminov

Odpravili smo se proti Karavankam, v Avstriji nas je presenetil sneg. Na srečo so njihove avtoceste tako urejene, da nismo imeli zaradi snega nobenih težav. Pred Munchnom je bila na vrsti prva menjava voznika, katerih je bilo do Pariza še kar nekaj, pot do tam je bila dolga okoli 1400 kilometrov. V petek popoldne smo končno prišli k Mariji in Ivanu Penku pri katerih smo v času gostovanja prespali. Čakala nas je obilna večerja, katera nas je po aperitivu okrepčala po dolgi poti. Ivan nam je pripravil pokušino francoskega vina ter šampanjca, mi pa smo poskrbeli za glasbo. Čeprav zadnjo noč nismo skoraj nič spali, smo vztrajali do polnoči, potem pa je sledil zaslužen počitek. Vstali smo že zgodaj, ker smo se prejšnji dan dogovorili, da nam bo Ivan pokazal nekaj znamenitosti Pariza. Peljali smo se do Eifflovega stolpa, Slavoloka zmage, videli smo Elizejske poljane ter Noterdamsko katedralo. Ob prihodu nas je spet čakalo pripravljeno kosilo, po kosilu pa smo se odpeljali v prostore Društva Slovencev v Parizu. Organizatorji so pripravljali mize in večerjo, mi pa ozvočenje.

Tine, Andrej, Niko in Slavolok zmage

Ob 17 je začela sveta maša, po maši pa druženje ob večerji in ples z Lisjaki. Na začetku sta imela govor predsednica društva Ana Vičič ter Marko Ham, predstavnik veleposlaništva v Parizu.

Takoj ko se je zaslišala harmonika so na plesišče prišli prvi plesalci, kateri so se neprestano vrteli do enih ponoči. Lepo je bilo videti, da so se prireditve udeležili tudi mlajši, otroci in vnuki Slovencev. Veliko ljudi se je spustilo z nami v pogovor, zanimalo kako je v Sloveniji, iz kje točno prihajamo, nekaj jih je bilo tudi doma iz okoliških krajev, Brkinov, Krasa, Ilirske Bistrice,... Prireditev je bila lepa in minila je hitro, ob slovesu se je pri nas ustavila večina obiskovalcev, kateri so nam čestitali ter se nam zahvalili za lep večer, ki smo jim ga pričarali z glasbo katera jih spominja na njihovo domovino.

Naslednji dan smo si privoščili malo več spanja, čeprav smo sprva imeli velike načrte za raziskovanje Pariza. Po kosilu smo se odločili, da obiščemo Svetišče evharističnega čaščenja in božanske milosti ter Pigalle, saj smo imeli le toliko časa, da obiščemo en del mesta. Andrej je postal že specialist za vožnjo po Parizu, velika krožišča, na katerih nikoli ni točno določeno število pasov, mu niso delala problemov. 

Ko smo prišli nazaj, smo se odzvali na vabilo k večerji pri Marijini hčeri. Še prehitro je prišel ta večer, ko smo se morali posloviti. Sklenili smo, da se na pot odpravimo v ponedeljek ob 6 zjutraj in se tako izognemo gneči v mestu. Za odhod je bilo vse pripravljeno dan prej, ob petih in pol nas je že čakal zajtrk. Ivanu smo segli v roko, Marijo pa objeli ter se dogovorili, da se naslednje leto poleti srečamo v Brkinih, ko prideta spet na Pregarje.

Eifflov stolp v megli in dva prodajalca spominkov