Že ob začetkih skupine Lisjaki, ko smo bili še krožek v osnovni šoli v Hrpeljah, nam je naš mentor Sebastijan Mavrič rekel: "Najbolj navdušeno publiko boste srečali v domovih starejših občanov ali na gostovanjih v tujini." Starejšim smo igrali že v Sežani in Postojni. Že dolgo pa je bila prisotna tudi želja po igranju v tujini. Poleti, ko smo na Pregarju igrali v 'prvega', je k nam pristopila Marija Penko, pregarka, ki živi v Parizu in nas prosila za našo vizitko. Povedala nam je, da je članica Društva Slovencev v Parizu, katero vsako leto organizira martinovanje z živo glasbo in njena želja je bila, da bi 16.11. na tem dogodku igrali mi. To ponudbo smo vzeli malo z rezervo, že naslednji teden pa nas je Marija presenetila na Mašunu, ko je bila tam lovska maša. Z njo je prišla tudi predsednica društva Ana Vičič in dogovorili smo se, da dobimo informacije iz Pariza konec septembra, ko bodo z društvom imeli sestanek.
Prišel je email: 'Pozdravljeni, sporočamo vam, da vas bomo z veseljem sprejeli v Parizu.' Sledilo je še nekaj klicev glede organizacije, prevoza in ozvočenja. Kar naenkrat je bil že četrtek 14.11., ko je bil čas za pakiranje. Opoldne je bil kombi že naložen, zvečer pa smo se dobili v Ritomečah, da dorečemo še zadnje svari. Dogovorjeni smo bili za start ob 4 zjutraj. V zadnjem trenutku smo se odločili, da gremo na pot raje ob polnoči in pol. Naspali se ne bi v nobenem primeru, smo si pa želeli čim prej priti na cilj.
Prvi je za volan sedel Niko, ki nas je po poti postopoma pobral, v Gradišču se nam je pridružila še Adrijana Zadnik, njej gre veliko zaslug, da smo v Pariz sploh šli, saj nas je ona predstavila Mariji, z nami pa je na martinovanju odigrala tudi kratko igro, za katero je scenarij napisala Jadranka Boštjančič.
Eden od dveh garminov
Odpravili smo se proti Karavankam, v Avstriji nas je presenetil sneg. Na srečo so njihove avtoceste tako urejene, da nismo imeli zaradi snega nobenih težav. Pred Munchnom je bila na vrsti prva menjava voznika, katerih je bilo do Pariza še kar nekaj, pot do tam je bila dolga okoli 1400 kilometrov. V petek popoldne smo končno prišli k Mariji in Ivanu Penku pri katerih smo v času gostovanja prespali. Čakala nas je obilna večerja, katera nas je po aperitivu okrepčala po dolgi poti. Ivan nam je pripravil pokušino francoskega vina ter šampanjca, mi pa smo poskrbeli za glasbo. Čeprav zadnjo noč nismo skoraj nič spali, smo vztrajali do polnoči, potem pa je sledil zaslužen počitek. Vstali smo že zgodaj, ker smo se prejšnji dan dogovorili, da nam bo Ivan pokazal nekaj znamenitosti Pariza. Peljali smo se do Eifflovega stolpa, Slavoloka zmage, videli smo Elizejske poljane ter Noterdamsko katedralo. Ob prihodu nas je spet čakalo pripravljeno kosilo, po kosilu pa smo se odpeljali v prostore Društva Slovencev v Parizu. Organizatorji so pripravljali mize in večerjo, mi pa ozvočenje.
Tine, Andrej, Niko in Slavolok zmage
Ob 17 je začela sveta maša, po maši pa druženje ob večerji in
ples z Lisjaki. Na začetku sta imela govor predsednica društva Ana
Vičič ter Marko Ham, predstavnik veleposlaništva v Parizu.
Takoj ko se je zaslišala harmonika so na plesišče prišli prvi
plesalci, kateri so se neprestano vrteli do enih ponoči. Lepo je bilo
videti, da so se prireditve udeležili tudi mlajši, otroci in
vnuki Slovencev. Veliko ljudi se je spustilo z nami v pogovor, zanimalo
kako je v Sloveniji, iz kje točno prihajamo, nekaj jih je bilo tudi
doma iz okoliških krajev, Brkinov, Krasa, Ilirske Bistrice,...
Prireditev je bila lepa in minila je hitro, ob slovesu se je pri nas
ustavila večina obiskovalcev, kateri so nam čestitali ter se nam
zahvalili za lep večer, ki smo jim ga pričarali z glasbo katera jih
spominja na njihovo domovino.
Naslednji dan smo si privoščili malo več spanja, čeprav smo
sprva imeli velike načrte za raziskovanje Pariza. Po kosilu smo se
odločili, da obiščemo Svetišče evharističnega čaščenja in božanske
milosti ter Pigalle, saj smo imeli le toliko časa, da obiščemo en del
mesta. Andrej je postal že specialist za vožnjo po Parizu, velika
krožišča, na katerih nikoli ni točno določeno število pasov, mu niso
delala problemov.
Ko smo prišli nazaj, smo se odzvali na vabilo k večerji pri
Marijini hčeri. Še prehitro je prišel ta večer, ko smo se morali
posloviti. Sklenili smo, da se na pot odpravimo v ponedeljek ob 6
zjutraj in se tako izognemo gneči v mestu. Za odhod je bilo vse
pripravljeno dan prej, ob petih in pol nas je že čakal zajtrk. Ivanu
smo segli v roko, Marijo pa objeli ter se dogovorili, da se naslednje
leto poleti srečamo v Brkinih, ko prideta spet na Pregarje.
